Nekaj posebnega in zelo moderni so danes sukulentni bonsaji. Veliko vrst raste zelo počasi in nič čudnega ni, da v mali bonsaji posodici lahko rastejo rastline stare več desetletij. Kakor so med bonsaji najbolj cenjeni prirodni viharniki, kateri rastejo v nedostopnih skalah ter se desetletja upirajo gorskim vetrovom, so med sukulentami izredno cenjene  bulbaste vrste ki prav tako rastejo v ekstremnih razmerah dnevne vročine, nočnega hladu,suše in puščavskih viharjev. V izredno skromnem peskovitem okolju, mesece brez vode, uspešno kljubujejo zobu časa.Prav zaradi teh okoliščin rastejo v prirodi izredno počasi ter dosegajo izredne starosti, tudi več sto let.

Najpomembne je, da so kot nalašč ustvarjeni za vzgojo na okenskih policah, pozimi zaprtih balkonih, svetlih vežah in verandah, skratka v stanovanjskih prostorih. Tako jih lahko občudujemo tudi pozimi, ko zunaj naletava sneg, mi pa smo si v svojem domu ustvarili delček puščave. Njihovo sušno obdobje sovpada z našim zimskim časom in čeprav jih imamo v toplem prostoru jih ni potrebno zalivati. Po dveh ali treh mesecih bodo počasi začeli odmetavati liste, novi pa bodo pognali v začetku rastnega obdobja.To pravilo velja za starejše rastline, ki imajo zadosti velike bulbe, kjer je shranjena voda za sušne čase. Če hočemo tudi pozimi imeti ozelenele rastline, to pomeni, če jih prezimujemo na sobni temperaturi, jih moramo v zimskem času zaliti vsaj enkrat mesečno. Mlade rastline, ki še nimajo dovolj formirane nadzemne ali podzemne odebeljene dele, so v zimskem času prav tako potrebne delnega zalivanja.V nekaj letih pa jih lahko povsem prilagodimo na zimske, sušne razmere v našem stanovanju.

Glede mešanice zemlje niso zahtevni: polovico ilovnate peščenke, tretjino humusa in tretjino kakega drugega poroznega materijala. Kupljene rastline so lahko posajene v sami glini, v sami šoti, ali v kakem drugem substratu, zato priporočamo, da jih presadite v isti substrat v katerem imate posejane tudi druge bonsaje. Tako boste lahko istočasno zalivali ali vsaj zelo poenostavili zalivanje. Na površino zemlje, okrog koreninskega vratu rastline, lahko položimo dekorativne ploščate kamne, kateri preprečujejo prehitro izhlapevanje.Ne glede na to, da rastejo v majhnih posodicah, z njimi glede vzgoje, postopamo kot z drugimi sukulentami. Najvažneje je, da lahko dolgo časa, za razliko od drugih bonsajev, vzdržijo brez vode. Lahko jih posadimo v posodice z odtočno odprtino in ko  po nekaj letih spoznamo potrebe rastline, jo lahko presadimo v posodico brez odtoka.Pomemben je tudi izbor bonsaji posodic. Naj bodo lepe, iz žgane emajlirane keramike, kamor tudi sodijo stari in velikokrat dragoceni sukulentni bonsaji.Uporabimo lahko posodice različnih oblik: okrogle, ovalne, pravokotne, kvadrataste, nizke ali visoke, z robom ali brez.

Ker ima večina sukulentnih bonsajev dokaj krhke veje, jih ni potrebno žičiti, temveč jih samo obrezujemo, krajšamo ter oblikujemo po lastni presoji. Ob daljšem sušnem obdobju se lahko veje ali celo steblo z vrha delno posuši ter odpade.

Z malo truda, znanja in potrpljenja si lahko sami ustvarimo neke vrste bonsaji vrtiček.V isto posodo, ponavadi je to večja skleda visoka vsega nekaj cm, lahko nasadimo več različnih počasi rastočih vrst z približno enakimi ekološkimi potrebami in ki fiziognomsko sodijo skupaj.

Izredno dekorativno pri takih nasadih delujejo različno oblikovani bonsaji-podstavki iz lesa, keramike ali drugih naravnih materijalov.

Pozimi navadne in enostavne bonsaje v notranjih prostorih zalijemo 1 krat mesečno, najbolje v podstavek. To velja za starejše rastline od 6let.  Obstojajo tudi puščavske in bolj redke vrste, katerih po določenih letih ni potrebno zalivati celo zimsko obdobje, ker pravzaprav počivajo in ne rastejo ne glede na normalno sobno temperaturo. Najbolje uspevajo v svetlem prostoru, na okenski polici, v zaprtem balkonu ali zimskem vrtu. V primeru da rastejo na hladnem prostoru 14-16 stopinj C, jih ne zalivamo. Priporočljivo je, da temperatura ne pade pod 10 stopinj C.

Spomladansko obdobje je najbolj nevarno in najbolj stresno za vse vrste sukulentnih bonsajev. Ob predčasnem prenosu na zunanji prostor začnemo zalivati previdno.Posebno moramo paziti na mrzle nočne temperature. Če so korenine mokre, začnejo gniti in rastlina propade.

Poleti, v rastni sezoni zalivamo 1 krat tedensko, ob deževnem vremenu ne zalivamo.Rastline morajo biti z nadstrešnico zaščitene pred nalivi dežja. Brez strahu jih lahko pustimo tudi 2 ali 3 tedne brez vode, največ kar se lahko zgodi je, da se začnejo listi sušiti ter odpadati.

Jesen je zaradi nočnega mraza zopet nevarno obdobje za sukulentne bonsaje. Zato sledimo spremembam nočnih temperatur, ter jih ob mrzlih nočeh, zlasti če je substrat v katerem rastejo  vlažen, prenesemo v notranji prostor.

Za sukulentne bonsaje so primerne grmičaste vrste rodu Crassula, Euphorbia, drevesaste vrste rodu Adenium,Aeonium,Dorstenia, Euphorbia, Pachypodium, Beaucarnea.

Pravi naravni bonsaji so večina bulbastih vrst rodu Adenia, Pachypodium, Euphorbia, Brachystelma. Najstarejši, najlepši in najbolj cenjeni so importi, katere se dandanes zelo težko kupi, ker so izvozi iz avtohtonih dežel strogo omejeni, največkrat pa prepovedani. Cene so astronomske in ponavadi ima uvoznik že vnaprej vse razprodano.

Veliko vrst puščavskih importov ima zamenjani rastni ciklus z našim podnebjem. Adenia, Pachypodium, Senecio, Cotyledon začnejo svoje vegetativno obdobje koncem septembra, tako da jih morate imeti preko zime v toplem in svetlem prostoru.

Nekatere doma vzgojene rastline iz uvoženih semen, katere preživijo prvih nekaj let in ne propadejo, se prilagodijo našim razmeram. Druge vrste moramo sejati v avgustu ali septembru ter čez zimo potrebujejo veliko svetlobe  in toplote.

Zelo cenjeni so bonsaji vzgojeni iz korenin počasirastočih vrst Trichodiadema, Adromischus,Anacampseros.

Rastline razvijejo izredno močne bulbaste korenine v katerih shranjujejo vodo za preživetje. Nad zemljo ponavadi opazimo samo manjši ozeleneli del rastline potreben za asimilacijo. Do lepega bonsaja in z veliko potrpljenja in znanja pridemo z leti tako, da ob vsakem presajanju, ponavadi vsako drugo ali tretje leto, dvignemo korenino za 1 cm nad zemljo.

Pri nas prezimujejo na 10 do 12 stopinj C, brez zalivanja, tako da tenkolistne vrste ponavadi do spomladi odvržejo vse liste.